Marija Vera oziroma baronica Frančiška Marija Ksavera von Osten Sacken, rojena Eppich, se je rodila 22. novembra leta 1881 v Kamniku. Umrla je 12. januarja 1954 v Ljubljani kot velika slovenska umetnica.
Mladost Kakor v pravljici se sliši zgodba o mladi Kamničanki, ki je bila učiteljica v Gorici, pa jo je klic po gledališki umetnosti zvabil v središče evropske gledališke kulture – na Dunaj. Z izredno vztrajnostjo, nadarjenostjo in disciplino si je priborila vstop v krog takratnih evropskih gledaliških velikanov. To slovensko dekle, kljub mikavnosti velikega sveta in tujine, ni pozabilo na svojo zemljo. V romantičnem zanosu in umetniški samozavesti si je v začetku svoje poti dala slovensko gledališko ime – Marija Vera. Pod tem imenom je nastopala vse svoje življenje.
O nenavadni odločitvi mladega dekleta, ki je odšlo iz Sežane na Dunaj brez vsakršnih priporočil, priča njen dekliški dnevnik, kjer beremo v dolgem zapisku o prihodu v avstrijsko prestolnico, kako je v dvornem gledališču prodrla do direktorja Schlentherja, ki jo je poslal profesorju Roemplerju, ta pa ji je pri preizkušnji priznal talent, lepoto, dobro mimiko, dobro igro z očmi, temperament, kar je odločalo o njenem sprejemu na Konservatorij. To se je zgodilo leta 1905.
»Da, Dunaj! Zdaj sem tu, s svojo trdno, neupogljivo voljo, z eno veliko odločitvijo: Hočem! Vse sem zavrgla, službo, varnost, zapustila sem svoje znance, zbežala sem dobesedno svojim oboževalcem, le proč, dokončno proč. Tujka, brez zaščite, brez premoženja v velemestu.«
In vztrajala je: že ob prvih uspehih na javnih produkcijah dunajske šole poročajo tedanji poročevalci v dnevnikih o njej kakor o zreli igralki z laskavimi ocenami. Tako je nastopala dunajska absolventka Marija Vera vse do prve svetovne vojne v vodilnih vlogah iz klasičnega in sodobnega sporeda na švicarskih in nemških odrih.
Umetniška pot Dunajsko akademijo je zaključila z odličnim uspehom leta 1907. Še tisto sezono je odšla v Zürich k znamenitemu reformatorju švicarskega gledališča Alfredu Reuckerju in tam nastopila v naslovni vlogi Schillerjeve Device Orleanske. Takratna kritika ugotvalja, da se je tedaj začela prelomna doba v švicarski gledališki kulturi z Reuckerjevo uprizoritvijo Hebbelove drame Gyges in njegov prstan, vendar je bilo vsem očitno, da bi te nove dobe ne bilo, če ne bi Rodolphe, te vodilne in vseskozi problematične ženske vloge v tej izgri, ne bila ponazorila Marija Vera.
Jeseni 1910 je bila članica mannheimskega dvornega gledališča, kasneje pa je postala članica Nemškega gledališča. Tu se je začela njena najslavnejša doba, saj je postala ugledna članica Reinhardtovega ansambla. Z njim je gostovala po vseh večjih nemških mestih in tudi drugod. Po prvi svetovni vojni se je igralka odzvala povabilu iz Beograda. S posebno gledališko skupino je gostovala v Sarajevu, Dubrovniku, Novem Sadu, Beogradu in drugod.
Leta 1922 je nastopila kot gost v ljubljanski Drami. To gostovanje je odločilo njeno nadaljnjo pot. Leta 1923 je postala članica Drame SNG v Ljubljani in ostala njena članica vse do smrti. Po letu 1945 je postala profesorica za umetniško besedo na igralski akademiji v Ljubljani. Leta 1951 je prejela veliko Prešernovo nagrado za uspešno pedagoško delo in za vlogo Bernarde Albe v Lorcovi drami Dom Bernarde Albe. S svojim ogromnim igralskih znanjem in režiserskim iskanjem je bistveno prispevala k evropeizaciji slovenske gledališke kulture.
Marija Vera ni nikoli igrala v komediji. Ni bila igralka, ki bi izvabljala smeh, pač pa občudovanje in strah. Njene stvaritve so bile izpoved velike človečnosti in srčne kulture. Ena izmed njenih najljubših vlog je bila Ibsenova Hedda Gabler. Igrala jo je kar na osmih odrih.Ta vloga ji je bila pisana na kožo. Leta 1909, ko je to vlogo igrala v Zürichu, je kritika poudarila samoniklo igro mlade umetnice. Njena Hedda Gabler je izhajala iz ogorčenega odpora zoper družbeno pokvarjenost in potuhnjenost ter moralno malovrednost okolice.
Bila je tudi prva slovenska igralka, ki je sprejela izziv gibljivih slik. Leta 1913 je zaigrala v nemem filmu o nemškem kanclerju Bismarcku. Po njenih pričevanjih je bila to tedaj izmaličena umetnost, v kateri ni bilo mnogo umetniških možnosti. Pri snemanju se je dolgočasila in vse se ji je zdelo nekam zmešano, hrupno in nezadostno.
Marija Vera je v svojem življenju izoblikovala zelo širok repertoar – igrala je v skoraj 200 vlogah. Bila je izrazita tragedinja. Igrala je v antičnih dramah Sofokla in Ajshila in v klasicističnih dramah Goetheja, Schillerja in Grillparzerja. Ustvarila je tudi obsežno galerijo Shakepearovih ženskih podob. Igrala je v modernih dramah Ibsena, Hauptmanna, Sudermanna in Strindberga. Nastopala pa je tudi v slovenskih dramskih delih: od najmočneje doživetega lika Jelisavete v Župančičevi Veroniki Deseniški do Cankarjevih in Grudnovih likov. Po mnenju znanega gledališkega publicista Filipa Kalana Mariji Veri po pravici pripada častni naziv evropske igralke.
Osebnost Marije Vere Maša Slavčeva, igralka, jo je opisala takole: »Bila je ena tistih žena, ki se ne izpovedujejo drugim, da bi si olajšale lastno bolečino. Čuvala je svoj obraz, kakor bi dejal orientalec, in njen smehljaj je bil ščit, ki je privabljal, varoval ali odbijal in za katerim je bilo več skritega kot odkritega.
Ni se pritoževala nad tegobami, ker je vedela, da bi ji to nič ne pomagalo. Nikogar ni obremenjevala s svojimi zasebnimi težavami in živela je sama zase. Ni bila družabna. Ni bila zgovorna: raje je poslušala kakor govorila. Bila je samotna sredi družbe kolegov.
Bila je močna, kakor so močni ponosni ljudje, ki so doživljali zmage in prejemali udarce, ki občutljivi in krhki, pa jim ne da ponos, da bi do pokazali škodoželjnemu svetu.«
