Marija Vera se je rodila 22. novembra 1881 kot Marija Ksavera Eppich. Družina ni dolgo živela v Kamniku. Preselili so se v Gorico, kjer je Marija končala učiteljišče. Nekaj časa je delala kot učiteljica v Sežani. V tem poklicu ni zdržala dolgo. Odpravila se je na Dunaj in z izredno vztrajnostjo, nadarjenostjo in disciplino je leta 1907 z odličnim uspehom končala igralsko akademijo.
Že v začetku svoje umetniške poti si je dala slovensko gledališko ime – Marija Vera.
V svoji prvi zaposlitvi v Zurichu je igrala Devico Orleansko. Tam je živel dr. geologije baron Osten-Sacken, ki so mu znanci hvalili novo igralko in ga nagovarjali, naj jo gre gledat. “Bo že kaka grda, stara koza, ta vaša Ivana,” je dejal. Toda – hočeš nočeš – nazadnje je šel z njimi v gledališče. Ogledal si je novo igralko in se zagledal vanjo. Marija Vera je postala njegova žena.
Marija Vera ni nikoli igrala v komediji. Ni bila igralka, ki bi izvabljala smeh, pač pa občudovanje in strah. Njene stvaritve so bile izpoved velike človečnosti in srčne kulture. Ena izmed njenih najljubših vlog je bila Ibsenova Hedda Gabler. Njena Hedda je izhajala iz ogorčenega odpora zoper družbeno pokvarjenost in potuhnjenost ter moralno ničvrednost okolice. Bila je ena izmed tistih žena, ki se ne izpovedujejo drugim, da bi si olajšale lastno bolečino. Bila je močna, kakor so močni ponosni ljudje, ki so doživljali zmage in prejemali udarce, ki so občutljivi in krhki, pa jim ne da ponos, da bi to pokazali škodoželjnemu svetu.
Njene vloge?
V klasičnih, za katere je imela sredstva (veličino in plemenito zadržanost v izrazu, postavno zunanjost in antični profil, glasovno razsežnost in neizčrpno bogastvo psiholoških odtenkov),je razodevala značilnost starih kipov: v premikih in kretnjah monumentalno togost. Iz nje ni stopala niti v realističnih vlogah, kjer nikoli ni oblikovala majhnih posameznosti. – Vse te so zaživele v odtenkih njenega govora: v čudovito zgovornih pavzah, v naraščajočih in padajočih poudarkih posameznih zlogov besed in stavčnih melodij, v kadencah, ki so lebdele v zraku, s svojim tresenjem in so nedopovedljivo prevzele poslušalca.
(Maša Slavčeva-igralka)
